Nekaj ozadja naše poti. Fotografije so objavljene (kar nekaj jih je potrebno še obdelati), nekaj modelov so nam do sedaj  že pojedli levi (lepega Kudu samca, morda pa ni on), celo potovanje pa je potekalo takole:

Po bliskoviti in osvežujoči vožnji z letali (2 uri v Munchen+10 ur v Jo’bo +1,5 ure v Hoedspruit+6-7 ur čakanja) pa smo tam, ko smo želeli. Kruger Park, privatni del, kjer se živali prosto sprehajajo med kampi, mi pa z zavidanjem gledamo v zadnjice prvoselce, ko prehajajo iz enega v drug teritorij. V Sanparks Kruger parku, je gibanje strogo zapovedano. V kolikor si s svojim vozilom, ne smeš nikoli izstopiti, imaš določeno uro, do katere se moraš najkasneje javiti v kamp (potem zaprejo in kazni so visoke), živali vidiš a ponavadi so predaleč ali na nepravem mestu za fotografiranje – in to je bil point našega potovanja.

Zebre na cesti – foto Andraž Golob

Zato smo se odpravili v privatni del Krugerja, Balule Natural Reserve, kjer lahko vozijo samo izšolani rangerji, je mnogo manj turistov kot v državnem delu in cel teritorij je prepreden s potmi. Te niso asfaltirane, niti kaj prida urejena ampak za  terenska vozila, ki jih imajo, ni ovir. V kolikor ranger oceni, da ni nevarnosti, lahko izstopiš iz avta in nadaljuješ peš, ali samo posnameš iz nižje perspektive, čeprav ugotavljam, da smo se kar prijetno počutili v avtu ali vsaj blizu njega.

Ob imenu Park, se marsikdo ne zaveda velikosti tega Kruger Parka, ki niti ni največji park v JAR (Kgalagadi je za 50% večji). Sam park Kruger meri cca 20.000 m2, kar je toliko kot Slovenija, z privatnim delom smo pa še Istro dodali. Zato najti določene živali, kot leopard, ki jih je par sto, ni vedno nagrajeno z uspehom. Vsi si želijo seveda videti afriških Velikih 5, Lev, Bivol, Slon, Nosorog in Leopard, a ravno zadnji je najbolj nehvaležna žival za iskanje. Vsi govorijo o njem, a le redki ga vidijo (mi smo imeli lani srečo v Kalahariju). Zato pa smo ostale 4 videli in nekatere tako pogosto, da je gospa iz ZDA dejala, da ji nihče ne bo verjel, da je videla več levov, kot zeber. In to zato, ker običajni obiskovalci preživijo 2 do 4 dni v kampu, mi smo jih pa polnih 10. Vedno se zgodi, da zaradi vremena, ali drugih nepredvidenih okoliščin kak dan pač ni veliko živali, zato v 3 dneh lahko bolj malo vidiš ali pa vse, odvisno od sreče (ki pa je je v 10 dneh še več).

Kamp je bil lep, preveč luksuzen za nas popotnike, samo za res bližnja in varna srečanja z živalmi, je tak način nuja.

Se nadaljuje… kak drug dan.